18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/21

—

je prepričan v gospodarsko in socialno nujnost spodbujanja prilagajanja v obalnih regijah, tudi ob upoštevanju, da bi bili stroški, če ukrepanja ne bi bilo, višji, in kljub trajajoči dolžniški krizi v nekaterih državah območja eura; meni, da mora biti prihodnja evropska strategija prilagajanja dovolj podrobna, da bo lahko zajemala regionalne razlike;

—

meni, da je instrument celostnega upravljanja obalnih območij (ICZM) bistvenega pomena za lažje povezovanje politik na obalnih območjih, zlasti pri zadevah, ki še niso v celoti zajete, kot so erozija, prilagajanje podnebnim spremembam in okolju prijazna infrastruktura, kot tudi za spodbujanje regionalnega sodelovanja med lokalnimi akterji, na primer prek pobud, kot je Sardinia Charter (Sardinska listina) v Sredozemlju;

—

poudarja, da lahko priprava orodij za ocenjevanje tako stroškov kot koristi prilagajanja zagotavlja učinkovito spodbudo za tiste politične procese na lokalni in regionalni ravni, ki so osnova za načrtovanje in ukrepanje na terenu ter za ustvarjanje pogojev za opredelitev stroškovno najbolj učinkovitih strategij;

—

ponavlja, da bi moral biti redno zaprošen za mnenje o evropskih in mednarodnih pogajanjih o podnebju, zato želi, da: (i) bi bil vključen v evropsko delovno skupino za prilagajanje, ki bi se posvečala predvsem trajno prikrajšanim regijam, med drugim prikrajšanosti, ki je posledica učinkov podnebnih sprememb in se torej nanaša na obalne regije, otoke, gorske in najbolj oddaljene regije; in da (ii) bi dobil status opazovalca v Odboru za prilagajanje.

Poročevalec

:

Ugo CAPPELLACCI (IT/EPP), predsednik avtonomne dežele Sardinije

Referenčni dokument

:

zaprosilo ciprskega predsedstva EU

1.

opozarja, da morajo biti lokalne in regionalne oblasti proaktivno vključene v prilagajanje podnebnim spremembam in ugotavljanje možnosti prilagajanja (adaptation assessment) (1)  (2) tako pri njihovem načrtovanju kot pri izvajanju. Zato ponovno poudarja (3) bistveno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri obvladovanju posledic podnebnih sprememb. Izraža zadovoljstvo, da je ta vloga deležna priznanja na evropski (4) in svetovni (5) ravni, ter zahteva, naj se to priznanje izrecno vključi tudi v prihodnjo evropsko strategijo prilagajanja;

2.

opozarja, da so podnebne spremembe in njihove posledice med ključnimi izzivi, s katerimi se bodo lokalne in regionalne oblasti v Evropski uniji spoprijemale v prihodnjih letih. V tem okviru mora biti prva prednostna naloga sprejetje nujnih ukrepov, da se lahko čimbolj omeji zvišanje povprečne svetovne temperature (blaženje), vendar da se na različnih ravneh tudi pripravi na tiste spremembe, ki so neizogibne (prilagajanje);

3.

se strinja s sklepi konference Rio+20, da je prilagajanje podnebnim spremembam takojšnja in nujna svetovna prednostna naloga ter da je treba strategiji zmanjševanja tveganja naravnih nesreč in prilagajanja podnebnim spremembam bolje povezati in uskladiti (6). Vendar opozarja, da bodo morali breme te svetovne prednostne naloge nositi na lokalni ravni, saj so lokalne in regionalne oblasti pristojne za obvladovanje in preprečevanje nesreč ter škode, ki je bila povzročena okolju, gospodarstvu, družbeni strukturi in kulturni identiteti prizadetega prebivalstva;

4.

meni, da prilagajanja na lokalni ravni ne bi smeli razumeti kot začasni odgovor na posamičen problem, temveč kot postopno in trajnostno prilagajanje več različnim kombiniranim dejavnikom. Zato podpira zakonodajni predlog Komisije za obdobje 2014–2020, da mora biti prilagajanje podnebnim spremembam bistven del sporazumov o partnerstvu in operativnih programov v okviru petih skladov skupnega strateškega okvira, v skladu z načeli trajnostnega razvoja in enako kot varstvo okolja, gospodarna raba virov, blaženje, odpornost na nesreče ter preprečevanje in obvladovanje tveganj (7);

5.

ugotavlja, da se učinki podnebnih sprememb spreminjajo v času in prostoru ter da so skupne rešitve prilagajanja le redko uspešne. Zato meni, da je treba skupne strategije in ukrepe "brez obžalovanja" ("no regrets"), ki jih podpira več držav članic, vključiti v strategije, ki temeljijo na ocenah, izvedenih na regionalni in lokalni ravni, in ki so specifične glede na vrsto ukrepa, obseg (sorazmerje) ter razmerje stroškov in koristi;

6.

je seznanjen z velikim bremenom stroškov, ki nastajajo zaradi učinkov podnebnih sprememb, pri čemer ugotavlja tudi, da so regionalne oblasti v obdobju 1998–2015 krile približno tretjino stroškov za zaščito evropskih obal (8); poudarja (9), da financiranje prilagajanja ostaja kritičen in ključen dejavnik za izvajanje na lokalni ravni.

7.

poudarja, da so obalne regije ranljive za podnebne spremembe  (10), saj so že sicer izpostavljene močnim pritiskom zaradi koncentracije gospodarskih dejavnosti, infrastrukture in urbanih središč. 12 % evropskih obalnih območij v desetkilometrskem obalnem pasu je na nadmorski višini manj kot 5 m, zato so zelo občutljiva na poplave, medtem ko 20 % obal resno ogroža erozija, zaradi česar vsako leto po ocenah izgubljajo približno 15 km2 zemeljskega površja (11); erozija velja za glavni vzrok (v 65 % vseh primerov) izginjanja obalnih ekosistemov v obdobju 2000– 2006 (12), in nekatere ocene kažejo, da bi utegnilo biti do leta 2100 v primerjavi z letom 1995 izgubljenih 35 % mokrišč v EU (13);

8.

ugotavlja, da so med regijami precejšnje razlike glede na vrsto učinkov. V Baltskem morju bi lahko učinke zaradi pričakovanega povečanja temperature vode občutila morska favna; regije ob Severnem morju in atlantski obali so bolj izpostavljene nevarnostim poplav zaradi dviganja morske gladine; v Sredozemlju prevladujeta nevarnost erozije in pomanjkanje pitne vode zaradi vse močnejšega vdiranja morske vode v podtalnico in dolgotrajnih suš. Erozija je problem tudi ob Črnem morju, medtem ko so regije na obrobju na splošno občutljive na vse učinke, od poplav do suše in ekstremnih pojavov, kot so cikloni (14). Učinki se ne bodo razlikovali samo glede na raven ranljivosti in sposobnosti odzivanja naravnih sistemov, temveč tudi ob upoštevanju strukture človeških sistemov, kot so na primer organiziranost zdravstvenih sistemov ali mehanizmov za zmanjševanje nevarnosti naravnih nesreč (ali opozarjanje nanje), vključno s cunamiji;

9.

poudarja, da ima problem na evropski ravni velike razsežnosti, s 447 obalnimi regijami v 22 državah članicah in na šestih velikih morskih območjih. Na teh območjih živi 41 % evropskega prebivalstva, kar ustreza 41 % aktivnega prebivalstva Unije (15). 35 % bruto domačega proizvoda (BDP) 22 držav z obalnimi regijami, kar ustreza 3,5 bilijona EUR, nastaja v 50-kilometrskem obalnem pasu, in vrednost gospodarskih dobrin v 500-metrskem obalnem pasu ocenjujejo na 500 do 1 000 milijard EUR (16). Vse to poudarja pomen obalnih regij z vidika proizvodnje ter njihov gospodarski in socialni pomen za razvoj in kohezijo v regijah. To so vrednote, ki jih je v procesu prilagajanja podnebnim spremembam nujno treba ohranjati ali jih še dodatno utrjevati;

10.

je zato prepričan v gospodarsko in socialno nujnost spodbujanja prilagajanja v obalnih regijah, tudi ob upoštevanju, da bi bili stroški, če ukrepanja ne bi bilo, višji, in kljub trajajoči dolžniški krizi v nekaterih državah območja eura. Nedavne študije (17) kažejo, da bo brez dodatne zaščite povprečna škoda na ravni EU v obdobju 2041–2070 v primerjavi z letom 1995 znašala 11,7 milijarde EUR, v obdobju 2071–2100 pa 17,4 milijarde EUR; število ljudi, ki jih bodo vsako leto ogrožale poplave, pa bi se utegnilo v navedenih obdobjih povečati za 40 000 oziroma 80 000. Letni stroški prilagajanja so ocenjeni na približno milijardo EUR za obdobje 2041–2070 in 0,7 milijarde EUR za obdobje 2071–2100, iz česar jasno izhaja, da so koristi prilagajanja veliko večje, kot če ukrepanja ne bi bilo. V isti raziskavi se ugotavlja tudi, da je prilagajanje potrebno neodvisno od podnebnih sprememb, kot posledica socialnega in gospodarskega razvoja obalnih regij in torej večje vrednosti dobrin in naložb, ki jih je treba zaščititi;

11.

prav tako poudarja, da se stroški, tako škode kot prilagajanja, v posameznih državah članicah v razmerju do njihovega BDP precej razlikujejo, in da se zlasti otoki zaradi svojih geografskih posebnosti soočajo z višjimi stroški pri izvajanju lokalnih ukrepov;

12.

opozarja, da obalne regije vključujejo pomembne naravne habitate in prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti  (18) , krajine in občutljivih ekosistemov, kot so na primer mokrišča, ter uporabe ekosistemskih storitev, od zaščite katerih so odvisne privlačnost, gospodarska vzdržnost in kulturna identiteta teh regij. Ugotavlja tudi, da mreža Natura 2000 varuje precejšen del obalnih (19) in morskih območij;

13.

poudarja, da je prilagajanje v obalnih regijah kompleksen in multidisciplinaren proces. Te regije so namreč na meji med kopenskimi (urbana središča, industrija, kmetijstvo, gozdovi, reke) in morskimi sistemi (ribištvo, akvakultura, pristaniške dejavnosti, pomorski promet, turizem). Poleg tega imajo upravne pristojnosti (na primer v zvezi z nevarnostmi poplav, oskrbo s pitno vodo ali rabo zemljišč), ki so pogosto porazdeljene na različne ravni upravljanja (20).

14.

pozdravlja namero Komisije, da opredeli celostno strategijo na ravni EU in skupne instrumente za prilagajanje, ter je prepričan, da lahko evropski pristop k sedanjemu in prihodnjemu prilagajanju podnebnim spremembam zagotovi dodano vrednost dejavnostim držav članic ali lokalnih in regionalnih oblasti, ne da bi bilo kršeno načelo subsidiarnosti, in sicer tudi glede na to, da učinki podnebnih sprememb segajo čez državne meje;

15.

vendar meni, da mora biti prihodnja evropska strategija prilagajanja dovolj podrobna, da bo lahko zajemala regionalne razlike glede na: (i) vrste učinkov, (ii) stopnjo ogroženosti in dolgoročne posledice, (iii) gospodarske razmere (npr. ogrožene dobrine in vire), (iv) socialno strukturo (npr. gostoto prebivalstva in zmožnost človeških sistemov), in (v) strukturne značilnosti (npr. obrobna lega ali zelo velika občutljivost na podnebne spremembe, ki je značilna za obalne regije, otoke, gorske regije (21) in najbolj oddaljene regije);

16.

opozarja tudi, da bi bilo treba v prihodnji strategiji opredeliti ukrepe prilagajanja, ki bi bili enako kot instrumenti financiranja dovolj prožni, da bi jih bilo mogoče po eni strani prilagajati regionalnim razlikam, po drugi strani pa nenehnemu procesu prilagajanja. Ti ukrepi bi morali biti tudi usklajeni z ukrepi za blaženje, da bi preprečili neustrezne oblike prilagajanja, ki bi lahko imele za posledico povečano proizvodnjo toplogrednih plinov ali večjo ranljivost;

17.

meni, da se mora EU pri prilagajanju obalnih regij osredotočiti na pobude na naslednjih področjih: (i) usklajevanje in sodelovanje med različnimi ravnmi upravljanja, kjer se pojavljajo čezmejna razsežnost učinkov ali ukrepov; (ii) usposabljanje; (iii) ustvarjanje znanja za zapolnjevanje vrzeli, kar pri obalnih območjih pogosto vključuje kompleksno dinamiko in potrebo po multidisciplinarnih pristopih; (iv) razširjanje znanja, dobrih praks in uspešnih primerov; (v) tehnično in finančno podporo pri snovanju celostnih lokalnih in regionalnih strategij prilagajanja in njihovem izvajanju; (vi) raziskave in razvoj inovativnih tehnologij prilagajanja; (vii) opredelitev ter tehnično in finančno podporo programom čezmejnega sodelovanja za prilagajanje na ravni makroregij;

18.

prav tako meni, da bi morala Komisija imeti ključno vlogo pri usklajevanju in ocenjevanju številnih raziskovalnih projektov, sofinanciranih s sredstvi EU, se izogibati podvajanju, krepiti sinergije ter spodbujati razširjanje in množično uporabo najboljših rešitev in orodij; pri tem bi morala Evropska komisija poskrbeti za uskladitev skupnih ukrepov sosednjih držav oziroma obalnih regij ter za uresničevanje skupnih raziskovalnih in naložbenih projektov;

19.

ponovno poudarja (22), da si je treba prizadevati za večjo usklajenost med politikami EU, zlasti z okoljsko. Opozarja, na primer, da lahko ukrepi prilagajanja ogrozijo izvajanje direktiv o habitatih (92/43/EGS) in pticah (79/409/EGS), zlasti na področju infrastrukture. V zvezi s tem je pomembno predvideti učinkovite in transparentne lokalne mehanizme za posvetovanje, da se določijo popravni in/ali nadomestitveni ukrepi za tista območja, ki so pomembna za EU in bodo utrpela negativne posledice ali škodo zaradi ukrepov prilagajanja;

20.

meni, da je instrument celostnega upravljanja obalnih območij (ICZM) bistvenega pomena za lažje povezovanje politik na obalnih območjih, zlasti pri zadevah, ki še niso v celoti zajete, kot so erozija, prilagajanje podnebnim spremembam in okolju prijazna infrastruktura, kot tudi za spodbujanje regionalnega sodelovanja med lokalnimi akterji, na primer prek pobud, kot je Sardinia Charter (Sardinska listina) v Sredozemlju (23). Zato pozdravlja revizijo priporočila iz leta 2002, ki upošteva bolj razčlenjen evropski politični okvir, ki se je izoblikoval v zadnjih letih za upravljanje morskih in obalnih območij (24). Odbor v zvezi s tem upa, da bo ta revizija priložnost za jasnejšo usmeritev instrumenta ICZM v prilagajanje;

21.

pozdravlja možnost, da se finančna podpora EU v naslednjem večletnem finančnem okviru 2014–2020 znatno poveča, pri čemer naj bi bilo vsaj 20 % vseh izdatkov namenjenih za ukrepe na področju podnebnih sprememb, vendar poudarja, da je treba pri pristojnostih za financiranje zagotoviti pravična in realistična razmerja med različnimi ravnmi upravljanja, tudi ob upoštevanju sedanjih gospodarskih težav lokalnih in regionalnih uprav ter ob spoštovanju načel dopolnilnosti in dodatnosti, kot tudi olajšati ugotavljanje alternativnih virov;

22.

v zvezi s tem ponovno predlaga (25), da se del prihodkov iz evropskega sistema trgovanja s kvotami emisij da na voljo lokalnim in regionalnim oblastem za izvajanje ukrepov prilagajanja (in blaženja); upa tudi, da bo Komisija pripravila priporočila za vključitev zasebnega sektorja, vključno z zavarovalnicami, v vrednotenje in skupno prevzemanje tveganj ter v ozaveščanje.

23.

poudarja, da je pomembno upoštevati proces prilagajanja ne samo z vidika stroškov, ampak tudi in predvsem z vidika priložnosti in koristi v primerjavi z neukrepanjem, in opozarja (26), da je prilagajanje eden izmed možnih načinov za razvoj konkurenčnih in okolju prijaznih regionalnih gospodarstev; vendar opozarja, da je pogoj za to lokalna uprava, ki se zaveda tveganj in posledic podnebnih sprememb, je pristojna za ukrepe, ki jih je treba sprejeti, in zmožna v lokalnih okvirih izvajati povezovanje politik in ukrepov ter dostopati do razpoložljivih finančnih sredstev;

24.

poudarja, da so nekatere regije aktivno vključene v boj proti podnebnim spremembam, da pa na splošno obstaja nevarnost nezadostne ozaveščenosti o obsegu problema. Zato meni, da je pomembno organizirati informacijske kampanje, ki bi pojasnjevale vzročno-posledične povezave med podnebnimi spremembami in problemi, s katerimi se srečujejo na terenu, kot so npr. pomanjkanje vode, krčenje obalnega pasu, vročinski valovi, poplave in zemeljski plazovi, ter hkrati ponujale informacije in konkretne primere ali primere uspešne uporabe orodij, ki so na voljo za proces prilagajanja in blaženja (27);

25.

meni, da je temeljnega pomena, da se na lokalni in regionalni ravni z uporabo Evropskega socialnega sklada ustvarita zmožnost in prožnost, ki sta potrebni za upravljanje prilagajanja, in sicer tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Smiselno je npr. okrepiti lokalno upravo za vključevanje strategij prilagajanja v sektorske politike na lokalni ravni, ali za spodbujanje razvoja ustrezne lokalne in regionalne zakonodaje. Po drugi strani pa bo treba pristojnosti za projektiranje in gradnjo v zasebnem sektorju prilagoditi novim potrebam, ki izhajajo iz celostnih in multidisciplinarnih politik (28);

26.

poziva Komisijo, naj izboljša in – tudi na podlagi izkušenj iz posameznih projektov – še naprej razvija: (i) kartografska orodja za zagotavljanje podatkov in informacij na geografski podlagi in v koristnem merilu, ki so namenjeni podpori odločanju na lokalni in regionalni ravni; (ii) jasen in skupen referenčni okvir za oceno ranljivosti, učinkov in tveganj; ter (iii) smernice za opredelitev lokalnih strategij prilagajanja v obalnih regijah, ob upoštevanju potrebne multidisciplinarnosti ukrepov in vidikov, ki se na teh območjih nanašajo na upravljanje na več ravneh;

27.

zlasti meni, da bi bil smiseln razvoj kazalnikov ranljivosti za obalne regije ter orodij, ki bi temeljila na njih in se uporabljala za analizo ranljivosti. Ti kazalniki lahko v povezavi z napovedmi časovnega poteka dogodkov in podatki o zmožnosti prilagajanja tudi olajšujejo ugotavljanje in opredeljevanje prednostnih nalog ukrepanja na terenu, da se tako omogoči koncentracija sredstev tam, kjer so najbolj potrebna;

28.

pozdravlja razvoj informacijskih platform, kot je CLIMATE-ADAPT, vendar poudarja, da bi bilo smiselno izboljšati dostop do vsebin za končne uporabnike, v skladu z načeli skupnega okoljskega informacijskega sistema (SEIS) (29), na primer s prevajanjem informacij v zadostno število jezikov. Odbor tudi poziva, naj bi v okviru platforme razvili oddelek, namenjen financiranju prilagajanja na lokalni in regionalni ravni, in zbirko podatkov o naložbah;

29.

poudarja, da bi bilo treba več vlagati v raziskave: te bi se morale bolj odzivati na potrebe lokalne in regionalne politike, na primer s pripravo strategij prilagajanja in stroškovno učinkovitih ukrepov, ker bi bili slednji načrtovani na podlagi specifičnih lokalnih in regionalnih razmer. Treba bi bilo tudi olajševati oblikovanje ali krepitev mehanizmov, kjer slednji že obstajajo, za dialog in/ali partnerstva med znanostjo, politiko in – kolikor je mogoče – civilno družbo, na primer s skupnim sodelovanjem pri evropskih projektih;

30.

ponovno poudarja (30), da sta za obalne regije ključnega pomena usklajevanje sprejetih politik in raziskave, usmerjene v ocenjevanje učinkov v sosednjih ali čezmejnih regijah, da problema ne bi preprosto le prenašali iz ene v drugo teritorialno enoto. Participativni pristop pri določanju teh ukrepov in vključevanje vseh pomembnih akterjev bi lahko olajšala izvajanje ukrepov, ki bi bili v lokalnem ali regionalnem okviru usklajeni;

31.

meni, da so stroški prilagajanja in nezmožnost razumevanja morebitnih priložnosti in koristi velika ovira za pripravo lokalnih strategij in še bolj za njihovo izvajanje. Zato poudarja, da lahko priprava orodij za ocenjevanje tako stroškov kot koristi prilagajanja zagotavlja učinkovito spodbudo za tiste politične procese na lokalni in regionalni ravni, ki so osnova za načrtovanje in ukrepanje na terenu ter za ustvarjanje pogojev za opredelitev stroškovno najbolj učinkovitih strategij;

32.

izraža prepričanje, da je pomanjkanje finančnih sredstev na lokalni in regionalni ravni – tudi ob primernih zmožnostih, ozaveščenosti in zadostni znanstveni podpori – ovira za učinkovito ukrepanje; zato meni, da je treba določiti način neposrednega financiranja ukrepov na lokalni in regionalni ravni prek instrumentov partnerstva, kot sta npr. LIFE+ in pobuda Obzorje 2020, vzpostaviti tržne instrumente, kot so plačila za ekosistemske storitve ali dobički, ki jih je možno pridobiti iz sistema za trgovanje s kvotami za emisije ter uvesti davčne instrumente, kot so spodbude;

33.

ugotavlja, da je treba najti rešitev za premajhno prožnost ukrepov prilagajanja, npr. z dajanjem prednosti reverzibilnim strategijam z "mehkimi" namesto "trdimi" ukrepi (npr. opozorilni sistem, ki deluje bolj učinkovito kot pa veliki objekti, ki se izkažejo obrobnega pomena), ali s spodbujanjem razvoja okolju prijazne infrastrukture, katerega namen – ponovna vzpostavitev naravnih habitatov – je podlaga za ekosistemski pristop k prilagajanju;

34.

v zvezi s tem ugotavlja, da je instrument ICZM za sredozemske države članice postal obvezen z začetkom veljavnosti Protokola o ICZM Barcelonske konvencije marca 2011 in da se ta protokol posebej nanaša na uporabo ekosistemskega pristopa, da se zagotovi trajnostni razvoj obal (31). Ugotavlja tudi, da so v strategiji EU za biološko raznovrstnost (32) ekosistemski pristopi obravnavani kot stroškovno učinkovite alternative tehnološkim rešitvam za prilagajanje in blaženje, zato s pričakovanji čaka na prispevke, ki jih bo lahko zagotavljala prihodnja strategija EU za okolju prijazno infrastrukturo v procesu prilagajanja v obalnih regijah.

35.

zahteva od Komisije, naj se predhodno posvetuje s predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti, da bi se tako prepričala, da je predlog za sprejetje evropske strategije prilagajanja skladen z načelom sorazmernosti in da vsebuje dovolj poudarkov in podrobnosti na lokalni ravni, zlasti glede najbolj občutljivih območij, kot so obalne regije, otoki in gorske regije;

36.

je prepričan, da ima lahko aktivno vlogo pri razvoju informacijskih platform, kot sta npr. CLIMATE-ADAPT in OURCOAST, zlasti zato, da bi prispevali k osredotočenju vsebine teh platform na lokalne potrebe in razmere, ter da bi tako povečali njihovo zmožnost zagotavljanja informacij za lokalne in regionalne oblasti;

37.

ponavlja (33), da bi moral biti redno zaprošen za mnenje o evropskih in mednarodnih pogajanjih o podnebju, zato želi, da: (i) bi bil vključen v evropsko delovno skupino za prilagajanje, ki bi se posvečala predvsem trajno prikrajšanim regijam, med drugim prikrajšanosti, ki je posledica učinkov podnebnih sprememb in se torej nanaša na obalne regije, otoke, gorske in najbolj oddaljene regije; in da (ii) bi dobil status opazovalca v Odboru za prilagajanje (34);

38.

je prepričan, da je potrebno več solidarnosti in sodelovanja med regijami, da bi izkoristili znanje in izkušnje lokalnih in regionalnih oblasti v procesu prilagajanja, tako na ravni EU kot na mednarodni ravni. Zato pozdravlja pobude, ki vzpostavljajo skupne zaveze za lokalne oblasti, kot so Durbanska listina o prilagajanju podnebnim spremembam, spodbujajo inovativna partnerstva, kot je Teritorialni pristop k podnebnim spremembam  (35), ali ki so namenjene vzpostavitvi mreže za skupno uporabo, sodelovanje in izmenjavo okolju prijaznih tehnologij, kot je Center in omrežje za podnebne tehnologije  (36) .